One Drop Zen Slovenija

Bodhidharmov dan, 2018

04.10.2018 | Ljubljana, Slovenija

Na nocojšnjem tradicionalnem zenovskem praznovanju smo se pred jutrišnjim Bodhidharmovim dnevom spomnili življenja in dela indijskega meniha Bodhidharme iz 5. stoletja. Kar je Shakyamuni s cvetlico dal Maha Kashu stoletja prej, je Bodhidharma prenesel na Kitajsko. Tam je vzcvetelo in se razvilo v to, kar danes poznamo kot zen budizem.

V svoj praznični dogodek smo vključili meditacijo sede - zazen, meditacijsko hojo - kinhin in zenovsko pitje čaja z vegansko slaščico - sarei.


V predavanju smo pokazali, kako se budistična filozofija ter pravilna praksa borilnih veščin dopolnjujeta, vodita k istemu uvidu in ne poznata etičnega neskladja.


Razložili smo tudi štiri progresivne prakse, ki jih je mojster Bodhidharma učil kot korake k spoznanju prave narave sebe in hkrati vseh stvari. Te so: praksa sprejemanja krivice, praksa razumevanja vpliva okoliščin, praksa odsotnosti sebičnega stremljenja in praksa enosti z Dharmo.


Izvedli smo pa tudi različico zaporedja zenovskih sprostilnih in razteznih vaj za spodbujanje dobrega pretoka energije po vseh dvanajstih glavnih meridianih - makko ho.

Bodhidharma je še danes navdih številnim praktikantom z vsega sveta, ki v svoj izraz dojemanja nauka in naravnega reda, Dharme, vključujejo meditacijo, proučevanje nauka, urjenje v borilnih veščinah in vadbo zdravilnih tehnik.


Bodhidharmov dan, 2017

05.10.2017 | Ljubljana, Slovenija

Besedilo: Aleksander Kelšin

Po poti ne hodimo sami: z nami niso samo kolegi in kolegice, ki sedijo v skupnem prostoru, ki mu rečemo zendo. Z nami so vsa čuteča bitja, ki so ultimativno na poti k prebujenju v pravo naravo stvari. In naša vloga je preprosta: dobro moramo preučiti zemljevid in marljivo stopati po poti, tako da smo v pomoč tudi vsem tistim, ki kart ne berejo najboljše in katerih korak ni najbolj zanesljiv.

Danes, 5. oktobra smo že četrto leto zapored praznovali Bodhidharmov dan, Daruma-sai. Poleg zenovske meditacije smo prisluhnili teoriji o filozofiji zena po učenju mojstra Bodhidharme. Izvedli smo kratko in učinkovito kikō (qigong) vajo za ohranjanje zdravja in vitalnosti, ki je osnovana na njegovem učenju, na koncu pa se ob zelenem čaju posladkali z izvrstnimi slaščicami, ki nam jih je za ta dogodek podarila Vegetarijanska restavracija Radha Govinda.

Kratka in učinkovita kiko (qigong) vaja za ohranjanje zdravja in vitalnosti, ki je osnovana na učenju mojstra Bodhidharme.

Zapis modre skale, kot se imenuje po kraju svojega nastanka, je zbirka stotih zen budističnih koanov, ki so bili na Kitajskem zbrani pred slabim tisočletjem. Delo v zenovskih tradicijah zaseda pomembno mesto in je študijsko gradivo številnih templjev, šol in posameznikov. Stari primeri zbranih prilik s komentarji in opombami imajo tako sublimno kot literarno vrednost in širok spekter filozofskih implikacij.


Knjiga stotih primerov se začne s prvim, ki je naslovljen: Najvišji pomen plemenitih resnic:


Cesar Wu je vprašal velikega mojstra Bodhidharmo: »Kaj je najvišji pomen plemenitih resnic?« Bodhidharma je rekel: »Prazen je, ni plemenitosti.« Cesar vpraša: »Kdo je ta, ki je pred menoj?« Bodhidharma je odgovoril: »Ne vem.« Cesar ni razumel. Po tem je Bodhidharma prečkal reko Yangtse in prispel v kraljestvo Wei.


Čez čas je cesar prigodo omenil mojstru Chih-u in ga vprašal za mnenje. Mojster Chih je rekel: »Pa njegovo veličanstvo ve, kdo je ta mož?« Cesar je odgovoril: »Ne vem.« Mojster Chih je odvrnil: »On je velika bodhisattva Avalokiteśvara, ki prenaša pečat uma Bude.« Cesar je začutil obžalovanje, zato je nameraval odposlati sela, ki bi Bodhidharmo povabil, da se vrne. A Chih mu je pravil: »Vaše veličanstvo, nikogar ne pošiljajte, da bi ga skušal zvabiti nazaj. Tudi če bi šla ponj cela dežela, se ne bi vrnil.«


Bodhidharma je s svojim zanimivim in ne čisto jasnim zgodovinskim likom že prbl. tisočletje in pol vir navdiha in inspiracije praktikantom različnih vadbenih sistemov širom sveta. Ko se je iz Indije na Kitajsko odpravil, da bi tja prenesel pravo budistično prakso, je po mnenju mnogih zgodovinskih analitikov uspel točno to. Zen budizem, kot imenujemo prakso, ki izvira iz učenja mojstra Bodhidharme, namreč pomeni vrnitev izvornim vsebinam Budovega učenja. Budistični nauk je črpal predvsem iz Lankavatara sutre, pomembnega mahayanskega teksta, s svojo prakso pa je poudarjal neposredni uvid v pravo naravo vseh stvari skozi preprost meditacijski postopek. S tem je povzročil pomembno prenovo obstoječega okolja, ki se je pogosto zanašalo na rituale, vraževerja, slepo recitiranje tekstov in upanje v milost božanskih sil, ki bi prinesle osvoboditev.


Lankavatara sutra pravi, da stvari niso take, kot se zdijo; toda tudi niso drugačne.


Vztrajna meditacijska praksa nas vodi v uvid prave narave nas samih in vsega, kar je videti kot ločeno od nas, ter ne-intelektualno razumevanje tega, čemur pravimo narava Bude. Namreč: besede, zapisi in druge oblike prenašanja nauka nas vodijo v pravo smer in nam pomagajo ustvarjati okoliščine za prakso. Toda uvid sam – prebujenje v pravo naravo je onkraj konceptov in intelektualnega razumevanja. Prenos nauka se v resnici zgodi izven območja besed in zapisov; zgodi se preko neposredne izkušnje. To je meditacija, to je zen.


Praksa pomeni preseganje dualnosti pojavnega sveta z izkušnjo enosti. Mojster Bodhidharma je v ta namen uporabljal tudi vadbo borilnih veščin in pri tem je bil tako pomemben, da ga razumemo kot praočeta borilnih veščin, ki izvirajo s tistega konca sveta. Razumevanje boja na fizični ravni pomeni razumevanje sleherne interakcije med navideznima entitetama, ki sta si – prav tako navidezno – nasprotujoči. Udarec ali kakšna druga gesta, premik, beseda ali misel, čustvo … vsi so posledica dualnega doživljanja pojavnega sveta in delujejo v smislu odnosa posameznika, torej »mene«, v primerjavi z nečem drugim: s teboj, z njimi, s prostorom, s časom in z vsem, kar se zdi ločeno od nas. Borilne veščine nas vodijo k uvidu, da navidez nasprotujoča si akterja ali druga pojava v vsakem trenutku ohranjata harmonijo v nenehno spreminjajočih se okoliščinah in da je samo naša percepcija samih sebe, ki se vidimo ločene od nestalne celote kot nekaj stalnega in neodvisnega, tisto, kar povzroča nemir, ki vodi v različne potencialne in dejanske neprijetnosti in tudi v neposredno trpljenje. Borilne veščine tako skupaj z dihalno-energijsko vadbo za ohranjanje psihofizičnega zdravja in vitalnosti pomenijo pomembno podporo zen budistični praksi, kot je to učil mojster Bodhidharma.


V stoletjih po Bodhidharmi se je ta aspekt zanemarjal v mnogih templjih v regiji, bržkone tudi zaradi političnih in neposrednih pritiskov vojaških kast. Zgodile so se žal tudi prenekatere druge deviacije. A neglede na to kako so različne kulturne in politične zgodovinske okoliščine vplivale na pristope k praksi, je pomembno, da se pri svojem početju zavedamo, da so vse modre besede mojstrov, njihovi zapisi in napotki ter vse, kar širše imenujemo Dharma, enake zemljevidu, ki ga potrebujemo, da gremo na pot. Brez zemljevida sicer res hodimo, a ne vemo v katero smer, kje so pasti in kje razgledne točke. Zemljevid potrebujemo, da ohranjamo smer.


Seveda ne hodimo sami: z nami niso samo kolegi in kolegice, ki sedijo v skupnem prostoru, ki mu rečemo zendo. Z nami so vsa čuteča bitja, ki so ultimativno na poti k prebujenju v pravo naravo stvari. In naša vloga je preprosta: dobro moramo preučiti zemljevid in marljivo stopati po poti, tako da smo v pomoč tudi vsem tistim, ki kart ne berejo najboljše in katerih korak ni najbolj zanesljiv. Četudi smo skupaj in si medsebojno pomagamo, pa nihče ne bo opravil niti enega koraka namesto nas. Ne, ker ne bi hotel: Ne more ga. Zato je pomembno, da je naša praksa opremljena z zavedanjem, da smo odgovorni za vse. Namreč, ne gre za sebično prizadevanje za lastno korist v smislu prebujenja. Gre za pot bodhisattve, ki hodi po poti Dharme za dobrobit in podporo v osvoboditvi od trpljenja vseh čutečih bitij. Na to nas vsakič znova opomni bodhisattvova prisega:

1. Čutečih bitij je neštevno. Prisežem, da jih osvobodim vsa.
2. Poželenja so neizčrpna. Prisežem, da pogasim vsa.
3. Vrat v nauk je neskončno. Prisežem, da vstopim skozi vsa.
4. Postati Buda je nedosegljivo. Prisežem, da bom postal.

Bodhidharmov nauk je preučeval tudi kitajski zen budistični menih Sheng Yan. Živel je od leta 1930 do 2009. Bil je napreden učitelj, ki si je prizadeval budistični nauk podajati primerno modernemu svetu pod vplivom Zahoda. Zapisal je razlago Bodhidharmovega učenja o dveh vstopih in štirih praksah. Ob današnji priložnosti prisluhnimo interpretaciji tega učenja iz besed meniha Shenga Yana. Prevod teksta, ki ga pripisujejo neposredno Bodhidharmi, pa bomo obravnavali na enem od naših prihodnjih rednih četrtkovih zazenov.

Bodhidharmi se pripisuje pomembno učenje o dveh vstopih in štirih praksah, v katerem se podrobno pojasnjuje, kaj morajo čuteča bitja narediti, da bodo spoznala svojo pravo naravo. Dva vstopa sta vstop preko sposobnosti razumevanja in vstop preko prakse.

Vstop preko razumevanja pomeni neposredno uzreti pravo naravo, ne da bi se pri tem zanašali na besede, opise, koncepte, izkušnje ali kakršen koli miselni proces. Vstop preko prakse pa se nanaša na postopno urjenje uma.

Bodhidharma vstop preko razumevanja opisuje takole: »Pustiti lažno za seboj, vrniti se k pravemu; ne delati nobene razlike med seboj in drugim. Meditativni um mora biti stabilen in nepremičen, kot zid.« To lahko zveni kot neposredna in enostavna pot k prebujenju, toda v bistvu je najtežja. Če si Bodhidharmovo prebujenje predstavljamo kot vstop skozi razumevanje, lahko rečemo, da se je to bržkone zgodilo po vseživljenjski praksi in po kulminaciji devetletne meditacije v jami na gori Song. Pravzaprav je metoda, s katero dosežemo vstop skozi razumevanje, točno to: »Um mora biti stabilen in nepremičen, kot zid.« To ne pomeni, da je um prazen; ravno nasprotno, je pozoren in čist ter osvetljuje vse z lučjo zavedanja in se odziva s sočutjem. To je ideal in opisuje stanje duha, ki se nanaša na vstop skozi razumevanje.

Drug vstop v dosego realizacije je skozi štiri prakse:

- sprejemanje karmičnega povračila,
- prilagajanje okoliščinam,
- ne-stremljenje in
- enost z Dharmo, naukom.

Vsaka od praks je progresivno bolj napredna, zato bi si morale slediti po vrsti.

Prva praksa, sprejemanje karmičnega povračila, vsebuje spoznanje učinkov karme ter vzrokov in posledic. Karma je sanskritski termin, ki dobesedno pomeni delovanje. Ko izvedemo neko dejanje, ob tem ostane karmična sila, ki vodi do posledice v prihodnosti, bodisi v trenutnem obstoju bodisi v kakem od prihodnjih. Karmični učinek nekega dejanja ni trajno določen, ker pogojni učinki novih dejanj vplivajo na karmično silo; v vsakem primeru pa gre za razmerje med vzrokom in posledico in posledica bo po svoji naravi podobna vzroku.

Zato moramo pri doživljanju neprijetnosti razumeti, da sprejemamo karmično povračilo za neštevno prejšnjih dejanj v neštevno prejšnjih ekstistencah. Ko odplačamo nekaj dolga, bi morali biti veseli svoje zmožnosti, da to sploh lahko naredimo. Če ohranjamo tak vidik, bomo ob nesrečah ostali mirni in ne bodo nas preplavljale negativne emocije.

Karmo, oz. zakon vzrokov in posledic, je potrebno razumeti in doživljati v povezavi z budističnim konceptom vzrokov in okoliščin oz. pogojev. Zlitje vzrokov in okoliščin omogoča, da se stvari dogajajo. Od svoje odgovornosti in povračil, ki nam jih povzroča karma, ne bi smeli bežati. Namesto tega bi morali svoje okoliščine in karmo izboljševati. Kar se lahko izboljša, bi se morali truditi izboljšati. Česar pa ne moremo spremeniti, bi morali mirno sprejeti kot karmično povračilo.

Načelo vzrokov in posledic je precej enostavno zamešati z načelom vzrokov in okoliščin. V bistvu sta tesno povezana in je težko govoriti o enem brez omembe drugega. Z vidika vzrokov in posledic lahko rečemo, da je zgodnejši dogodek vzrok, kasnejši pa posledica. En dogodek vodi k drugemu. Toda, vzrok sam po sebi ne vodi k posledici. Pojaviti se mora še nekaj, kar bo skupaj z vzrokom vodilo k posledici. Vzroki in okoliščine se nanašajo na to zlitje dogodkov in činiteljev. Če sta moški in ženska skupaj, to avtomatično ne vodi k otrokom. Potreben je faktor, ki vzrok (moški in ženska sta skupaj) pripelje do posledice (otrok). Starše, otroke in vse druge vpletene faktorje se razume kot vzroke in okoliščine.

Vzroke in okoliščine oz. pogoje lahko razumemo kot dharme, ki je sanskritski termin za vse pojave, fizične in mentalne. Pomen je različen od Dharme z veliko začetnico, ki se nanaša na Budov nauk, metode in načela prakse. Čeprav je res, da je tudi Budov nauk z metodami prakse sam po sebi tudi pojav, torej tudi dharma z malo začetnico.

V vsakem primeru je okoliščina oz. pogoj (ena dharma), ki se križa z vzrokom (druga dharma), sama tudi povzročena z nečim drugim in tako naprej in tako naprej, neskončno v vse smeri v prostoru in času. Vsi pojavi se zgodijo zaradi vzrokov in okoliščin. Vsak pojav je posledica prejšnjega vzroka in se je pojavil, ker sta skupaj prišla vzrok in okoliščina. To vodi v koncept pogojenosti, ki razlaga, da so vsi pojavi medsebojno povezani, neglede na to kdaj in kje se pojavijo.

Glede na to, da so vsi pojavi posledice vzrokov in okoliščin, je njihovo pojavljanje pogojeno. Seveda pri tem ne gre samo za pojavljanje, ampak tudi za izginanje. Ko se oseba rodi, je pojav; ko oseba umre, je tudi pojav. Pojav je, ko se mehurček napihne, in pojav je, ko se razblini. Pojav je, ko se misel pojavi; pojav je, ko misel izgine. Vse dharme nastanejo in izginejo zaradi vzrokov in pogojev.

Druga od štirih praks po učenju mojstra Bodhidharme je prilagajanje okoliščinam. Ta zahteva razumevanje principa vzrokov in okoliščin. Prilagajanje okoliščinam pomeni, da moramo vedno narediti vse, kar zmoremo glede na omejenosti, ki nam jih daje okolje. Če nas obkroža blaginja ali če se nam zgodi kaj dobrega, se ob tem ne bi smeli preveč navdušiti. Tako sreča kot nesreča sta rezultat karmičnega povračila. Zakaj bi se morali navduševati, če samo uživamo sadove svojega dela? To je kot dvig denarja s svojega bančnega računa. Na isti način tudi ne bi smeli biti ponosni, kajti sreča in nesreča sta rezultat mnogih vzrokov in okoliščin, ki so se križali. Kako si lahko jemljemo zasluge za dosežke, ko pa so tako odvisni od prizadevnosti drugih, žrtve naših staršev, okoliščin zgodovine? Praksa prilagajanja okoliščinam pomeni, da sprejmeš karmo oz. vzroke in posledice, ne da bi ob tem bil pretirano radosten, samozadovoljen, ali, po drugi strani, razočaran.

Sprejemanje karmičnega povračila in prilagajanje okoliščinam sta v vsakdanjem življenju zelo koristni praksi. Omogočata nam, da izboljšujemo svoje okoliščine in karmo ter ohranjamo pozitivno življenjsko naravnanost. Pomagata nam, da ostajamo mirni ob soočanju s spreminjajočimi se okoliščinami, izboljšamo svoje obnašanje in ohranjamo harmonična razmerja. Ta Bodhidharmova nauka ni težko razumeti in z njima si lahko pomaga kdor koli. Če ju znamo uporabiti v vsakdanjih okoliščinah, bomo izpolnili svoje obveznosti in svoje priložnosti najboljše izkoristili. Življenje na ta način dobi pravi smisel.

Tretja praksa je praksa ne-stremljenja. Kitajski pregovor pravi, da se ima otroke za to, da te preživljajo, ko si star, in da se zaloge hrane dela za primer lakote v prihodnosti. Dandanes, vsaj na Zahodu, ljudje nimajo otrok samo za to, da bi jih preživljali na starost. Vseeno pa si delamo zaloge hrane oz. predvsem premoženja nasploh za primer stisk, ki bi se utegnile pojaviti kasneje. Tak odnos ni v skladu s prakso ne-stremljenja. V praksi ne-stremljenja se kontinuirano in prizadevno ukvarjamo s koristnimi dejanji, pri čemer ne mislimo na to, da bi ta dejanja koristila nam osebno zdaj ali v prihodnosti. Osebnih koristi ne iščemo. To ni enostavno in ta praksa je na višji stopnji od prejšnje. Da bi se v celoti izognili egocentričnemu delovanju je potrebno narediti precej težak korak k temu, da dojamemo, da »jaz« ne obstaja.

Kar običajno razumemo kot »jaz«, je iluzija. Sam po sebi ne obstaja, temveč je le ime, ki ga damo kontinuirani interakciji z okoljem. Neprestano vidimo, slišimo, vohamo, okušamo, se dotikamo in mislimo. To kaskado občutkov, zaznav, presoj in misli za mislijo identificiramo kot »jaz«.

Če rečemo, da je »jaz« iluzija, to seveda ne pomeni, da je halucinacija. »Jaz« ni privid. Pravimo, da je »jaz« iluzija, ker ni stabilna entiteta, ampak serija dogodkov, ki se nenehno spreminja kot odziv na nenehno spreminjajoče se okolje. »Jaz« ni nekaj, kar bi ostajalo enako in kot tak je iluzija. Iz istega razloga se za iluzijo smatra tudi vse pojave; to je, vsi pojavi so brezosebni. Vse stvari se iz trenutka v trenutek spreminjajo, se razvijajo in pretvarjajo v nekaj drugega. »Jaz« je torej lažni obstoj v nenehni interakciji z lažnim okoljem.

Praksa ne-stremljenja je napredna praksa, ker je praksa ne-jaza. Čeprav je normalno, da se ljudje zanimajo za budistični nauk iz lastnih koristi, nenazadnje njihova egocentričnost s prakso počasi odpade. Na lepem odkrijejo, da so zaposleni z dejanji, ki pomagajo drugim in zagotavljajo, kar je potrebno. Taka oseba sploh ne razmišlja več o dosegi razsvetljenja oz. prebujenja.

Ko prenehaš biti zaposlen s svojimi pridobitvami, si prebujen. Sicer so vedno prisotne subtilne begajoče misli in navezanosti na potrebo, da bi nekaj naredil samo zase. Če se želiš osvoboditi zemeljskih nevšečnosti in trpljenja in če si želiš osvoboditve, potem si še vedno navezan na svoj »jaz«. Prebujen si samo, če nimaš nobenih skrbi ali namenov povezanih s svojim prebujenjem. Praksa ne-stremljenja je praksa tega prebujenega stanja.

Četrta praksa, enost z Dharmo, je temeljno načelo budizma, da so vsi pojavi nestalni in nimajo dejanskega »jaza«. V praksi enosti z Dharmo resnično izkusimo to nestalnost in brezosebnost preko neposredne kontemplacije praznine. To je najvišja meditacijska praksa in vodi k najvišjemu znanju. Je praksa, ki nam omogoči, da dosežemo vhod preko razumevanja, o katerem smo govorili prej.

Kje naj začetnik začne? Različne šole priporočajo različne metode, npr. branje tekstov, skromnost, urjenje v borilnih veščinah, meditacijo na dihanje … Te metode nam pomagajo, da od razpršenega uma, ki je zmeden, čustven in nestabilen, pridemo do mentalnega stanja mirnosti in harmonije z okoljem. Prva stvar naj bo, da sprostimo telo in um. Če se znamo sprostiti, bomo bolj zdravi, bolj stabilni in v odnosih z drugimi manj konfliktni.


Bodhidharmov dan, 2014

04. - 05.10.2014 | Pacug, Slovenija

V organizaciji Inštituta 108 je v začetku meseca oktobra 2014 potekal festivalski seminar Daruma-sai, ki ga je vodil Aleksander Kelšin. Dogodek smo posvetili spominu na mojstra Bodhidharmo (japonsko Daruma), ki velja za legendarnega praočeta vsebin, s katerimi se ukvarjamo. 5. oktober naj bi bil dan njegovega rojstva. V skladu s tem smo se na festivalskem seminarju ukvarjali s pestrimi vsebinami, ki jih je mojster Bodhidharma poučeval: zen, ohranjanje zdravja in vitalnosti, krepitev uma in telesa z borilnimi veščinami.

Teme, ki smo jih obravnavali, so nas vodile preko treh ravni urjenja: od notranjega (uchikō) preko energijskega (kikō) do zunanjega (sotokō). Notranje urjenje sta predstavljala enourni zazen (sedeča meditacija), ki smo ga začeli še pred sončnim vzhodom, ter nembutsu, meditacija usmerjanja mentalne pozornosti na lasnosti bude. Obe praksi ciljata na umiritev uma do te ravni, da bi lahko brez zamegljenosti in popačenosti pravilno odseval realnost. Usklajenost, mirnost in predanost praksi vseh udeležencev je bila tolikšna, da so nam bili Trije dragulji povsem na dosegu roke.


Energijsko urjenje je zastopala vadba 8-likovnega zaporedja Hachidan nishiki kikō, ki blagodejno vpliva na um in telo, na energijski pretok, ter z redno vadbo pomaga odpravljati marsikatero zdravstveno tegobo. Vaja temelji na evoluciji Bodhidharmovega učenja vaj za ohranjanje zdravja in vitalnosti in se je v dolgih stoletjih izoblikovala v različne stilske izvedbe. Naučili smo se enostavne, tekoče in vsem vadbenim predispozicijam primerne oblike.


Zunanje urjenje pa smo obravnavali skozi prizmo izometričnih vaj za krepitev telesa in vadbo borilnih spretnosti v Sanchin kumite. Kata Sanchin skupaj s Shime pa je s svojim širokim spektrom lastnosti in delovanja pokrivala segmente vseh treh področij urjenja: notranjega, energijskega in zunanjega.T


Tekom mojstru Bodhidharmi posvečenega vikenda smo se seznanili tudi z osnovami psihologije budizma, zena in specifike učenja mojstra Bodhidharme. Imeli smo delavnico izdelave juzu, budističnih števnih kroglic, kjer so do izraza prišle tudi ročne spretnosti. Vsak v svojem ritmu si je izdelal venec sto osmih števnih kroglic, s katerimi si pomagamo pri meditacijski praksah.

Na sobotni večer smo si ogledali hong kongški film Mojster zena, ki opisuje življenje mojstra Bodhidharma, potovanje od Indije do Kitajske in osnovanje njegovega poučevanja v templju Shaolin. Vikend nam je popestril tudi izbor tradicionalnih indijskih, kitajskih in japonskih budističnih napevov ter nekaj moderne japonske glasbe.


Hvala tudi za vse okusne dobrote, ki ste jih udeleženke pripravile in prinesle s seboj. Ob tem nas je sicer malo zaneslo s srednje poti v smeri razvajanja okusov, pasovi od kimona so se tudi malo skrajšali, vendar bo z redno vadbo kmalu spet vse v redu. ;)


To je bil prvi Daruma-sai v organizaciji Inštituta 108. Glede na odzive udeležencev, ki so pokazali izredno zanimanje za tovrstno tematiko, se bomo v prihodnosti gotovo še srečevali s podobnimi vsebinami, vrsto urjenja in praznovanji.


Gassho!