One Drop Zen Slovenija

Kako je mirno. Japonska, 5. del

28.06. - 16.07.2013 | Japonska

Besedilo: Aleksander Kelšin

Foto: Katarina Hribar

Shizukesaya

Iwa ni shimiiru

Semi no koe

»Kako je mirno! V skale prodira zvok škržatov.« Ko je Matsuo Bashō (1644 - 1694), znani japonski pesnik, obiskal tempelj Risshaku-ji, je pod vtisom tamkajšnje spokojnosti sestavil enega od svojih nesmrtnih haikujev. In res! Četudi tokrat škržate k počitku umirja nekoliko hladnejše vreme, se človek ne more dovolj naužiti spokojnosti, ki ga obkroža. Pogled sledi meglicam, ki se lenobno dvigajo nad reko in razkrivajo »gorski tempelj« (Yamadera), kot se Risshaku-ji popularno imenuje. Pot več kot tisočih stopnic se vije po gozdni strmini in obdana s številnimi lanternami vodi od enega k drugemu objektu več kot tisoč let starega budističnega templja. Škrabljanje dežja tokrat nadomešča zvok škržatov, kar doživetje tempeljskega okolja še poudari. Na vrhu je glavna stavba. In tam se menih iskreno nasmiha, ko v polomljeni angleščini prijazno pouči o simboliki nekaterih predmetov in si ob tem skoraj naskrivaj pomaga s slovarjem na iPhone.

Yamadera

Budizem je na japonskem padel na zelo plodna tla. Po tem, ko si je sem v šestem stoletju utrl pot s celine, se je tu izrazil v številnih sektah. Med njimi je verjetno najbolj impresivna in za pripadnike nebudističnih kultur zanimiva sekta zen, ki se je na japonskih tleh razvila do te mere, da jo kljub kitajskemu izvoru danes razumemo kot japonsko sekto. Četudi je zen zdaj na japonskem bojda manj zastopan kot drugod po svetu, je dežela posejana z zenovskimi templji, ki se v naravni barvi lesa impresivno, a nevsiljivo stapljajo z naravnim okoljem, v katerem pogosto stojijo. Tako je tudi v severnem delu mesteca Kamakura, kjer obiskovalec lahko obišče pravo gručo zenovskih templjev, se udeleži zenovskih meditacij ali zgolj išče svoj mir na gozdnih pešpoteh. Te od templja Engaku-ji vodijo k drugim templjem in svetiščem, ki se razprostirajo po hribovju okoli Kamakure in nudijo tudi lepa doživetja, oddaljeno od najpogostejših turističnih tokov. Tu, v templju Engaku-ji je svojo zenovsko pot začel tudi dr. Daisetsu Teitarō Suzuki (1870 - 1966), budistični učenjak, avtor knjig in esejev o zen in shin budizmu, ki je zaslužen tudi za razvoj in popularizacijo zena izven Japonske. Poti čez hribe Kamakure te vodijo do znamenitega sto enaindvajset ton težkega kipa Amida Bude. Ko žejen in prepoten od hribolazenja znova stojiš pred njim, ki v varnem zavetju bližnjega gozda mirno sedi in spremlja sončni zahod, se ti zazdi, da se znotraj nekaj premakne in kot da stojiš na pragu njegove čiste dežele.

Videti je, kot da na vsakem koraku lahko zaznaš sinergijo med tradicionalnim in modernim, kot bi šlo za neko obliko spoštovanja, ne zgolj za praktično potrebo. Že kmalu po prihodu budizma na Japonsko je po nekaj začetnih trenjih prišlo do zelo zanimive koekstistence budizma z japonskim izvornim poganskim verovanjem (shinto). Ni govora o asimilaciji, kot to lahko opazujemo v nekaterih drugih kulturah, kjer se tisočletja starih verovanj ne najde več v vsakdanjem življenju, temveč smo priča pravemu medsebojnemu dopolnjevanju skozi pestro zgodovino te dežele. Na območju shintoističnih svetišč tako pogosto stojijo budistični templji in obratno. In, če nisi dovolj pozoren, na prvi pogled tudi ne vidiš, kaj je stavba, ki jo vidiš pred seboj. Če ni celo oboje. Tako je tudi z japonskimi prebivalci, kjer se jih mnogo hkrati opredeljuje za budiste in pripadnike shintoistične religije. In tako lahko sredi izrazito budistične Kamakure obiščemo pomembno shintoistično svetišče Tsurugaoka Hachimangu, ki je bilo ustanovljeno pred skoraj tisoč leti, na to mesto pa ga je postavil Yoritomo Minamoto (1147 - 1199), prvi shogun kamakurske vlade. Svetišče je posvečeno shintoističnemu bogu vojne Hachimanu in bojevnikom (samurajem) nasploh.

Kamakura
Kamakura

Ustvarja se občutek, da je ravno spoštovanje, kot osnovna posledica shintoističnega razumevanja vloge človeka v naravi, predpogoj za takšno koeksistenco, ki smo ji priča. In to spoštovanje se odraža na vseh ravneh; nekatera opaziš lažje, druga so bolj skrita. Japonska zgodovina je seveda tudi polna krutosti, predvsem v fevdalnih časih, zato je popolnoma prav, da se izognemo romantiziranju in idealiziranju starih časov. A spoštovanje do starega in oslanjanje na tradicijo na moderen način se najde na skoraj vsakem koraku obiska Japonske.

Odličen primer za to je sumo, popularni japonski nacionalni borilni šport s točkovanjem, rangiranjem, časovnim omejevanjem in turnirji. A svoj izvor ima v shintoističnih verskih obredih, kar je ohranil do danes. Spoštovanje tradicije je vidno v opravi glavnega sodnika, ki nosi kimono v šesto let starem stilu kamakurske dobe, v simboliki prizorišča, ki je urejeno kot shintoistično svetišče, v povabilu borcem s petjem, v obrednem metanju soli za očiščenje ringa itn. Tako dobiš občutek, da nisi na športnem tekmovanju, ampak na kulturnem dogodku, kjer se v sedanjem času ohranja vrednote preteklosti.

Sumo borec v Nagoji

Spoštovanje tradicije očitno vodi tudi v poseben odnos do vsega, kar bi po neki drugi logiki morda že proglasili za odsluženo. Tako se ti zgodi, da na poti od japonske prestolnice do hribovskega nacionalnega parka Fuji-Hakone-Izu, kjer je čudovito okolje zanimivo predvsem zaradi številnih vodnih vrelcev in vonja po vulkanskih izpuhih, del poti prepotuješ v pravem muzejskem primerku vlaka na gorski železnici.

Enak odnos se začuti tudi v mestu Kanazawa, kjer so urejene odprte četrti, v katerih se na neprisiljen način ohranja stoletja star duh. Ali pa starodavna pot in arhitektura v območju doline Kiso ... Ko v sobi brez pohištva sediš na slamnatem tatamiju in iz keramične skodelice brez ročaja srkaš matcha, skoraj točno tako kot so to na istem mestu počeli v davni preteklosti, za hip transcendiraš čas in začutiš svojo odgovornost do soudeležbe v globokem spoštovanju, ki izvira iz izkušnje univerzalne povezanosti vsega.

Kanazawa

Če spoštovanje vneseš v sleherno dejavnost, v sleherno spretnost in v sleherni odnos, se zdi, kot da se ustvari duh, ki te popelje k odkrivanju perfekcije. In morda so to okoliščine, ki so povzročile, da so se na Japonskem lahko pojavljali tudi taki mojstri veščin, ki so segli dlje in s svojim delom postali inspiracija. Eden sodobnejših je Tempū Nakamura, ki je izjemno pomemben zaradi svojega velikega prispevka k urjenju v Kiju in demistifikaciji teh vsebin. S tem je znatna inspiracija vadbenemu programu japonske joge, pomembno pa vpliva tudi na naš pristop k proučevanju karateja. Njegovo delo je pomembno nadaljeval še svetovno znani mojster Koichi Tohei, ki je raziskovanje in poučevanje izvajal znotraj svoje organizacije Ki Society v Tokiu. Tu še vedno potekajo usposabljanja za naprednejše praktikante, ki jih vodijo mojstrovi neposredni učenci. Zelo lepo se je znova srečati z učiteljico Yūki Sawai, kot da vmes ne bi preteklo že kar nekaj let. Sredi ene najmodernejših svetovnih prestolnic poteka izobraževanje v tradicionalnem slogu z didaktiko sodobnega časa. In ko z vadbenim partnerjem analiziraš obravnavane vsebine, ugotoviš, da težko najdeš kaj, kar bi lahko res opredelil kot novo, a da se je na vse odprl nekoliko drugačen pogled z novo izkušnjo in novim razumevanjem pojma enost z univerzumom.

In ko na vseh ravneh opazuješ manifestacije spoštovanja, vidiš, kako se odraža izven časovne premice: Kako ti prodajalec izroči vrečko, četudi si kupil samo vodo, kako se ti prikloni starka, ki si ji pri vhodu dal prednost, kako je na do zadnjega kotička natrpanem vlaku tak mir, da lahko obdeluješ svoje misli ... in kako je ponoči sredi Tokia taka tišina, kot bi spal v odročni gorski koči.

Tokio
Tokio

So potrebne grozljive izkušnje, povezane z vojaško preteklostjo naroda, da ta na kolektivni ravni dojame, kaj je mir v vseh subtilnih pojavitvah? Je potrebna žalost Hiroshime, ki ni izginila do današnjih dni, da ti polepša trenutek prijazna kondukterka, ki dan za dnem nadzoruje prevoz v tramvaju, pa je preprost poklic ne vodi v apatičnost, samoumevnost in izolacijo od skupne realnosti? Ali je potrebno le preprosto starodavno razumevanje človeka, njegove pojavnosti in vloge v naravi, ki je znalo sprejeti spremembe, ki jih prinaša čas, in tako moderno družbo na bivalnem nivoju ohranjati v duhu vrlin preteklosti?

Miyajima

Ogromen torii (vrata v shintoistično svetišče) lebdi na vodi pred otokom Miyajima, kjer se na poti proti sveti gori Misen najdejo sami zakladi preteklosti, templji in svetišča. V enem poteka tradicionalna poroka in sijoča nevesta je že kar utrujena od številnih zahtev sorodstva, ki je opremljeno z vso mogočo opremo za zajemanje slik. Nedaleč gori je spokojni tempelj Daisho-in ezoterične budistične sekte shingon, ki te navdahne z vzdušjem, ki gre do srca. Je to narava Bude? Je res v vseh stvareh? Menih v težkem, a živahnem ritmu odbobna in odrecitira Srčno sutro, na gori pa se razvije poletna ploha. Dan gre počasi h koncu, morje pa se umakne, da obiskovalec lahko pride čisto blizu prej lebdečemu toriiju. Ko po glavi pogladiš srno, ki je ravno radovedno ovohavala, če imaš v rokah kaj okusnega, vidiš, da si na mestu, kjer je spoštovanje tako globoko, da je mir nekaj svetega. Na stotine ljudi in nobenega poseganja v druge. Na desetine lokalov in nobene vsiljive glasbe. V valove morja prodira samo otroški smeh. Kako je mirno!